Kosec koso brusi

Kralj je radoživ, včasih obešenjaški, spet drugič nekoliko sanjaški in vselej oborožen z razbohoteno domišljijo. Od politiziranih igralcev v nemirnih sedemdesetih letih do »srečelovca«, ki se spogleduje z Dostojevskim in Puškinovo Pikovo damo, se zdi, da se vse začenja in končuje pri Sleherniku, skupaj z nepozabno koso, ki ga spremlja na vsakem koraku in opominja, da je vsak korak zapisan minljivosti.